Recenzija

Ko že misliš, da o Marku veš večino vsega iz številnih provokativnih intervjujev, ki jih je skozi leta dal, ob branju biografije Govorim ugotoviš, da v resnici o prostranstvih in ovinkih njegovega včasih psihedelično pisanega, včasih darkersko mračnega vesolja ne veš ničesar. Z vsako stranjo spremljaš za slovenski prostor še ne videno vivisekcijo v vseh pogledih netipičnega človeka. Kot bi se obduciral, a hkrati ostal šarmantno zapisan svojemu stališču, da je življenje prekratko, da bi ga jemal preresno. Občutek dveh knjig v eni. Kot bi deček, ki je nekoč za plačilo pomival domače stopnice in prodoren poslovnež, ki s podobo, nekonvencionalnimi potezami in življenjskim slogom sesuva zastarele stereotipe, ne bila ista oseba. A sta. Le življenje se je zgodilo vmes. V vseh svojih odtenkih. Stari in novi Marko se največkrat srečata prav v trenutkih, ko tla izgubijo trdnost, ko potetoviran in preboden poslovnež, že zdavnaj osvobojen dušečega objema kravate, za iskanje rešitev potrebuje nekaj pobalinskega rokenrola.

Bolj kot Marko odrašča, večja je strast do vsega, kar počne in govori, zlasti kadar se otrese svoje znamenite že skoraj pozersko samozavestne drže. V knjigi se sleče. Do tetovaž. Do kože. Do mišic. In potem še do kosti. In ko je povsem slečen, je najboljši. Izjemna evolucija od odrezavega, uporniškega mulca v samokritičnega misleca. Vodjo. Ljubimca. Bivšega moža slavni bivši ženi in moža mlajšemu možu. Očeta. Borca z demoni novega tisočletja.

Vzame nas na potovanje po poti iskanja in spoznavanja sebe, skozi labirint hermetičnega, pogosto toksičnega poslovnega sveta, v katerem krmari eno mednarodno najbolj prodornih slovenskih podjetij. Popelje nas v lepljiv mrak klubov, v katerih je tema dovolj gosta, da v njej na plano primezijo naša najbolj prvinska poželenja, do soočanja z odvisnostmi, negotovostmi in minljivostjo. Od spoznavanja lastnega telesa do menedžerske nagrade. Od medicinske čakalnice do rdečih preprog in naslovnic. Od orgazma do depresije. In nazaj. Napisano brez filtra, rokavic in sladkornega posipa. Govorim je spoved samemu sebi. Brez celofana in spodnjih gat. Brez potrebe po odpustku. A občutek, da Marka po branju poznaš bolje, je zavajajoč. Originale je težko definirati. Karizme ni mogoče definirati. To ni patetična, solzava zgodba in ni tarnajoč aktivistični priročnik. Utrgana, možata in še nevideno iskrena zgodba Slovenca, ki ne paše, niti ne želi v nobeno škatlo. Niti v njej ne bi dobro izgledal.

Denis Bende Živčec,
novinar VEČER